Časi pripovedujejo...

Št. Vid je stara vas. Naključne najdbe ter arheološka izkopavanja in preučevanja so pokazala, da je bilo to območje morda poseljeno že v mlajši kameni dobi (4.000– 2.500 let pr. Kr.), zagotovo pa v bronasti dobi (1.700–1.000 let pr. Kr.).

Motiv Šembida na razglednici iz začetka 20. stoletja

Zanesljive naselbinske najdbe imamo iz starejše železne dobe (750–450 let pr. Kr.), ko so prevladovali naselbinski tipi, imenovani gradišča. Eno takih imamo na istoimenskem hribu nad vasjo Hrašče, kjer pa do danes še ni bilo arheoloških izkopavanj. Starejši železni dobi pripadajo tudi najdbe v sami vasi, kjer je bilo najdenih več bronastih uhanov in železna sulična ost.

Vsekakor je bilo naselje na tem mestu že v času Slovanov. Ti so ga verjetno poimenovali po svojem poganskem božanstvu Svetovidu, ki so ga častili in mu tu postavili svetišče. Kasneje, ko je bilo naše ozemlje pokristjanjeno in so naši predniki prevzeli krščansko vero, je Svetovida zamenjalo čaščenje krščanskega mučenca sv. Vida in tako je vas najverjetneje dobila ime.

              Podnanos med obema vojnamaPodnanos med obema vojnamaPodnanos med obema vojnama

Po dosedanjih ugotovitvah je doslej najstarejši znani zapis našega kraja v dokumentu iz 2. polovice 13. stoletja, ki izpričuje, da je samostan Bistra pridobil posesti na Vipavskem. Listina, datirana s 25. majem 1274, je nastala v samostanu Bistra in omenja Markvarda z Iga, ki je daroval kartuziji Bistra njive na območju našega kraja. V kasnejših obdobjih se ime S. Vitum prope Vipachum, St. Veit(h) ober Wippach ali podobne različice pogosteje pojavljajo v listinah in na različnih zemljevidih.

Od sredine 14. stol. je bil Št. Vid pod oblastjo Habsburžanov in njim podložnih plemiških in grofovskih rodbin. Sprva je Št. Vid spadal pod vipavsko pražupnijo, v letu 1573 pa je dobil svojega stalnega duhovnega oskrbnika. Samostojna župnija je bila ustanovljena šele leta 1890.

V urbarju iz leta 1499 lahko razberemo, s čim so se ljudje preživljali. Večinoma so gojili vinsko trto, različne vrste sadja, sejali žito, redili živino, ukvarjali pa so se še z mlinarstvom, žagarstvom in s čebelarjenjem. S temi pridelki so tudi trgovali. Glavna dejavnost je bilo vinogradništvo, vino pa pomembna tržna dobrina, ki so jo furmani razpečevali na Pivško, Notranjsko, Kranjsko, v Trst in celo na cesarski dvor na Dunaj.

Leta 1592 je cesar Ferdinand II. povzdignil Št. Vid v trg in mu s tem podelil pravice do prirejanja sejmov z živino in žitom, kar kaže na pomembnost kraja kot manjšega trgovskega središča.

Omeniti velja tudi listino Ferdinanda III. iz leta 1642, ki se prav tako nanaša na podelitev tržnih pravic našemu kraju (oppidum S. Viti), prejetih kot plačilo za zvestobo krščanski veri in katoliški cerkvi. Da je bil Št. Vid trg, lahko zasledimo tudi pri Valvasorju, ki je leta 1689 v Slavi vojvodine Kranjske omenja naš kraj pod imenom Marckt S. Veit. Med drugim je pohvalil dobro vino tukajšnjih vinogradnikov z besedami: "Vinograd Pasji rep leži blizu vasi Orehovice nad Št. Vidom in daje prav dobro vino."

Podnanos med obema vojnamaPodnanos med obema vojnamaPodnanos med obema vojnama

Št. Vid je iz trga prerasel tudi v samostojno občino. Prvič je postal občina v času francoske vladavine oz. Ilirskih provinc leta 1812. Po odhodu Francozov so naši kraji združeni v šembijsko občino zopet prišli pod avstrijsko oblast. Leta 1817 je Št. Vid dobil svojo prvo šolsko učilnico. Vse do konca prve svetovne vojne je Št. Vid spadal pod deželo Kranjsko. Leta 1907 je bila v Št. Vidu ustanovljena mlekarska zadruga, ki se je kmalu razvila v pravo mlekarno in se leta 1910 že preselila v novo poslopje zadružne mlekarne. V istem času pa je bila sezidana tudi nova šolska stavba. V času med obema vojnama je na ozemlju Primorske, v katerega je spadal tudi Št. Vid, za 25 let zavladala italijanska oblast, ki je pritiskala na Slovence in jih hotela na vsak način poitalijančiti. Kljub temu pa je bil Št. Vid samostojna občina vse do konca druge svetovne vojne, ko je bilo prekinjeno njeno 130-letno obdobje delovanja. Leta 1952 je bil Podnanos vključen v občino Vipava. Po njeni ukinitvi, leta 1959, je spadal v občino Ajdovščina, po zadnji delitvi in uvedbi novih občin leta 1994 pa je Podnanos zopet postal del vipavske občine.

Tistega lepega dne

lepega dne, posnetega po istoimenski noveli Cirila Kosmača. Malokdo pa ve, da je bil leta 1962 posnet prav v Podnanosu. Kako se je to dogajalo, vam zna povedati skoraj vsak starejši domačin, ki je kot statist ali vsaj kot gledalec sodeloval pri snemanju. O tem, kako so se domačini udejstvovali in sodelovali pri nastajanju filma, priča tudi zanimiv zapis v članku časopisa Delo, 17. avgusta 1962, kjer je zapisano: “Ekipa filmarjev je prinesla v Podnanos novo življenje. Domačini pomagajo, kjer morejo. Pomagajo vsi, od sekretarja komiteja do predsednika občine”.

Poroka Graparjevega Ludvika in Pečanove Zane - prizor iz filma Tistega lepega dne

Še bolj izčrpen pa je članek v Tedenski tribuni, 23. oktobra 1962, ki opisuje premierno predstavo filma v Podnanosu: “Proti večeru že so z vseh strani drobile ženice s stoli pod pazduho. Možje so nehali balinati, oblekli so suknjiče. Pred kinom so se postrojili mopedi in motorji. Ob šestih je bilo dvorišče nabito. Več ljudi je stalo kot sedelo. Ko so strokovnjaki popravili pretrgani kabel, se je predstava začela. Potem se je začel odvijati film Tistega lepega dne. Množica je vzvalovila. Zlata vredna Srebotnjakova muzika je spremljala smeh in vzklike: Tu je pa pr’ n’s! …”

Štefuc in župnik v pogovoru - prizor iz filma Tistega lepega dne

V času snemanja filma so se med igralci, ki so bivali v vasi, in domačini spletle prave prijateljske vezi, glavni igralec Bert Sotlar pa si je celo omislil počitniško hišico v sosednji vasi Lozice.

Spomin na snemanje filma je v ljudeh še vedno živ, Kodretova domačija v Podnanosu pa se je po filmu preimenovala kar v Pečanovo domačijo. Še danes predstavlja film Tistega lepega dnepomemben del šembijske identitete.

Na podlagi Kosmačeve novele je leta 2002 gledališče iz Nove Gorice ob 40. obletnici snemanja filma v Podnanosu uprizorilo istoimensko komedijo. Predstava je bila zelo obiskana in je požela bučen aplavz domačega občinstva, ki se je še enkrat spomnilo na nepozabne trenutke Tistega lepega dne.